Vsi med sabo neprestano komuniciramo med sabo, tudi takrat, ko ne govorimo. Komunikacija ni samo verbalna, ampak naš nezavedni in večji del komunikacije je neverbalni. Ko poteka komunikacija, smo tako kot na besede pozorni tudi na ton in mimiko telesa. Kako ob tem prepoznati tiste ranljive točke v odnosih, ki nam kažejo, da smo se dotaknili svoje ali partnerjeve ranljive točke? Prvi znak je lahko ta, da se pojavi nenavadno hiter zasuk v čustvenem tonu. Še trenutek pred tem sta se pogovarjala in šalila, zdaj pa je eden od vaju odtujen in hladen ali obratno, vznemirjen ali razburjen. Od kod zdaj to? Drugi znak, ki kaže to, da smo se dotaknili ranljive točke je, ko se nam zdi, da je odziv na domnevno žalitev pretiran. V glavi nam stečejo misli zakaj se razburjaš … pomiri se, ampak ne gre, nam že prekipi. Vsi ti znaki kažejo na naše primarne potrebe po povezanosti in na nenadno vznikle strahove. V teh trenutkih nas prevzamejo naša najgloblja in najmočnejša čustva. Da bi resnično razumeli svoje ranljive točke, si podrobneje oglejmo globoka čustva. Tako se bomo lažje spopadali z njimi. Brez tega bomo zdirjali mimo njih v obrabni odziv, ki je običajno jeza ali otopelost, kar pa partnerju pošlje popolnoma napačno sporočilo. V negotovih partnerstvih tako prikrijemo svojo ranljivost, da nas partner v resnici ne vidi.
Sprožilec za vključitev čustev je lahko pogled, stavek ali sprememba čustvenega tona v pogovoru. Takrat naši možgani zaznajo, da se približuje nekaj čudnega, slabega, bolečega. Ta alarm se lahko sproži, ko zaslišite ‘kritični’ ton ali pa se ne zmeni za vas. Žena možu reče: ˝Vem, da se trudiš biti skrben. Res mi poveš za svoje težave. Vse je v redu, dokler ne rečeš ‘Poglej’ – s takim tonom, kot da sem majhen, neumen otrok, ki nima pojma o ničemer. To me zbode kot igla. Čutim, da si jezen in da misliš, da sem neumna. To boli.˝ Ta informacija je za moža nova, saj je mislil, da se prepirata, ker ji niso všeč njegove ideje.
Naše telo se odzove. Ljudje večkrat rečejo: ˝V želodcu se mi obrne in glas se mi zatakne,˝ ali ˝preplavi me hlad in otrpnem.˝ Kako se počutimo najlažje izvemo s poslušanjem svojega telesa. Vsako čustvo ima poseben fiziološki učinek. Ko se bojimo, nam kri steče v noge, ko se jezimo, pa v roke.
Razmišljujoči del možganov deluje počasneje kot čustveni del možganov. Z nekaj zamika razmišljajoči del ‘ujame’ amigdalo in začne iskati pomen vsega. Preverjamo svoje dojemanje in se odločimo, kaj nam sporočajo zgoraj našteti znaki glede varnosti naše veze. Pripravimo se na premik v določeno stran – k ljubljenemu, stran od njega ali proti njemu. Vsako čustvo vključuje pripravljenost na delovanje. Jeza nas žene, da se soočimo in bojujemo. Sram nam pove, naj se umaknemo in skrijemo. Zaradi strahu otrpnemo ali zbežimo, v ekstremnih primerih napademo nazaj. Žalost nas spodbuja k žalovanju. Žena o prepiru z možem pove: ˝Samo zbežala bi rada. Moram stran. Na njegovem obrazu vidim jezo, zato me odnese. Pravi, da ga zavračam, ampak ko čutim njegovo jezo, me noge same nesejo stran. Ne morem ga poslušati.˝ Vse to se zgodi v trenutku. Telo se vsakokrat odzove, četudi nam zavestni um govori, da smo varni. Lahko bi povlekli vzporednico s situacijo, kjer sredi odprtega trenutka nežnosti partner izreče kritiko. Začutite, kako vam otrpne telo. Zaznate bolečino in temu sledi takojšen umik (čustvo na sogovornikovem obrazu zaznamo v dveh stotinkah sekunde). Prijeten trenutek je izgubljen. Čustva nam povejo, kaj je pomembno. Usmerjajo nas kot notranji kompas.
Vprašanja za pomoč pri prepoznavanju ranljivosti:
- Kaj pri tem dogodku je sprožilo moje ranljive občutke?
- Kako se odzovem in to pokažem na površini? Kakšno sporočilo s tem podam?
- Kaj se zgodi v mojem telesu, ko pomislim na moje ranljive točke?
- Kaj čutim globoko v sebi?
- Kaj rečem sebi, ko se to zgodi?
- Kaj si želim?
- Kakšno je sporočilo, ki sem ga prejel/a od partnerja ali o najini zvezi?
- Mislite, da vaš partner vidi vašo pravo ranljivost, ali opazi le površinske občutke in odzive?
- S katerim vedenjem izzovete to partnerjevo točko?
Dejstvo je, da nikoli ne bomo ustvarili zares močne, varne vezi, če svojim partnerjem ne dovolimo, da nas spoznajo v celoti ali če nas oni ne želijo spoznati. Želimo si partnerjeve odzivnosti na bolečino in jo tudi potrebujemo. Vendar se partner ne more odzvati, če mu svoje bolečine ne pokažemo.
Vir: Dr. Sue Johnson, Močno me objemi, Sedem pogovorov za vseživljenjsko ljubezen.